22/02/2012 |
» Eagainst
Medtem, ko se ekonomska oligarhija in neoliberalizem širita v vedno več držav skupaj z vse bolj tragičnimi posledicami za večino državljanov (nezaposlenost, siromaštvo, zatiranje političnih pravic in svobode izražanja), se zdi potreba po družbenih pobudah in akcijah vse bolj nujna.
Pred samo enim letom smo bili priča pomembnemu dogodku: arabski pomladi. Ljudje v Egiptu, Tuniziji in celotnem arabskem svetu so nam pokazali, da obstaja še druga pot poleg gospodarskega, političnega in socialnega suženjstva. In mi smo jih pri tem vzpodbujali in podpirali, kakor se tudi spodobi. V teh dneh so v Grčiji, na Portugalskem in v Romuniji potekale množične demonstracije, ki so okrepile bes ljudi do vrelišča in nakazale potop starih političnih sistemov, ki delujejo za številke in ne za ljudi. Kakšen je naš položaj, medtem, glede teh dogodkov v Evropi? Za razliko od arabske pomladi, so mnogi Evropejci zadovoljni s hinavskim poročanje medijev, ki sarkastično razvrednotijo vsako anti-organizacijsko gibanje. Grški neredi – kljub prizadevanju množičnih medijev, da jih predstavijo kot dejanje slepega nasilja manjšine, ki je zainteresirana le za porabo evropskega denarja – so odraz splošne jeze nad korupcijo lokalnih političnih elit in mehanizma Evropske unije, ki za uresničevanje svojih interesov odkrito in nasilno zatira državljanske svoboščine. Ti novi elementi političnega in socialnega življenja Grčije imajo načeloma jasno razlago: neverjetno širjenje revščine je rezultat teh neoliberalnih politik. Tak pojav ni le grški in se ne nanaša samo na evropski jug (Portugalska, Španija, Italija) ampak tudi na druge države (Irska, Belgija, Velika Britanija). Evropski državljani bi morali videti grški primer kot opozorilo, kot slabo znamenje, kot njihovo lastno bližnjo prihodnost, če se ne bodo odzvali in zahtevali pravo demokracijo.
Pregled obstoječih inštitucij (političnih, gospodarskih in socialnih) se preoblikuje v popolno zavrnitev le teh, preseglo je zahteve po njihovih izboljšavah, racionalizaciji ali nadomeščanju z drugimi inštitucijami, ki bi delovale znotraj istih okvirjev kot edine alternativne ideje. Zdi se, da je premagovanje tega gnilega sistema in ne le njegovo strmoglavljenje – zamisel, ki jo je zavestno sprejel velik del tistih, ki se upirajo – nezavedno začelo vplivati na mnoge težnje »valov« družbenega upora, ki se oblikujejo v Evropi. Mi ne podpiramo sprememb s pomočjo sredstev tega sistema in ne želimo, da ostanemo zasužnjeni v svetu spektakla. Zavračamo volilne procese predstavniške demokracije in namesto nje predlagamo direktno demokracijo.
Da bi se zoperstavili vsemu naštetemu, je napočil čas, da pričnejo evropske družbe delovati skupaj, z vključevanjem v nove skupne evropske mreže revolucionarnih akcij. Z odprtimi skupščinami na vsakem trgu ter s komunikacijo in interakcijo z vsemi ostalimi, se lahko državljani Evrope osvobodijo tega mehanskega barbarstva neoliberalizma ter skupaj sprejemajo odločitve, ki bodo krojile naša življenja. Ne kot posojilodajalci in posojilojemalci, ne kot bogati in revni, ne kot tožilci in obtoženci, temveč kot enakopravni in svobodni državljani. Kar nam je ponudil Evropski parlament je še več izkoriščanja, uničevanja, zatiranja in delitve ter predaja produktov našega dela v roke peščice pohlepnih fevdalcev. Oni delajo vse, da bi zatrli vsako reakcijo, vendar ne morejo zatreti naše strasti do resnične svobode.
Zato ustvarimo našo lastno zgodovino, uprimo se totalitarizmu cinizma in spektakla, uprimo se oligarhiji bogastva. Čas je, da pričnemo z mirnimi, vendar odločnimi akcijami po vsej Evropi. Evropa ljudi, ne predstavnikov oligarhije in tehnokracije, je mogoča, če poizkusimo skupaj in usklajeno. Na trgih in ulicah se lahko prerodi direktna demokracija, človeška ustvarjalnost in komunikacija. Brez vodji in mentorjev. Postanimo objem, ki dviguje svojo pest. Ne bomo živeli kot sužnji.
URL: http://wp.me/pyR3u-a4L
